V najstniških letih sem bil cestar. Potem sem tiste tanke kolesarske gliste zamenjal za traktorske gume in vstopil v drugačen svet.
Moral bi ostati cestar!
Njihova kolesa, obuta v trde tubularčke, se tako lepo vrtijo. Ko ujamejo pravo kadenco, jo ponavljajo v nedogled. Medtem se moje traktorske gume zaletavajo v vsako j…o skalo in korenino. Včasih se mi zdi, da imam kvadratna kolesa, ko se na uphill trejlu borim za vsak osvojeni meter.
Njihove gume letijo po gladkem asfaltu, medtem pa jaz nabijam snejkbajte. Spotoma povozim še vse pasje dreke, skrite v travi. Njihove 100+ km ture so epske, jaz pa po tridesetih kilometrih ne vem, če bom zmogel še zadnji desetmetrski hupser. In potem me čaka še rokenrol v dolino. Njihova kolesa se spolirana bleščijo v soncu, jaz pa po petih minutah vožnje ne ločim moje blatne kepe od prijateljeve. Njim smerokazi vedno povedo, koliko imajo še do cilja. Jaz pa nikoli ne vem, koliko trnja, ograd in skal je še pred menoj.
Moral bi ostati cestar!
Njihovi lahki bicikli imajo samo dva menjalnika, dve bremzi, dve kolesi, eno balanco in en zic. Preprosto kot pasulj. Občasno nastavijo dva, tri šraufe in že se peljejo. Moje kolo ima prednje vilice, na katerih nastavljam kompresijo, rebaund in še nekaj z zelenim gumbom. Isto se ponovi še pri podritnem amortizerju. Še nikoli nisem preštel vseh ležajev, ki sestavljajo zadnjo nihajko.
Njihova glavna naloga je, da škripajo, pokajo in popuščajo. Z njimi so težave ko so suhi ali mokri, blatni ali čisti, priviti ali losani. Bremze ves čas cvilijo kot majhni cucki, v venah pa se jim pretaka koktajl s premalo olja in preveč mehurčki. Potopna sedežna opora, ta krasen izum, se že po parih vožnjah maje kot šalthebl v starem Yugotu. Moj bicikl ima nešteto delov, ki so nagnjeni k temu, da crkujejo. Ne smem ga prati z Megliom, ker ta uničuje nežne dihtunge. Ne smem ga prati s štrajfiksom, ker hkrati s šmirom odpihnem tudi vse mazivo.
Moral bi ostati cestar!
Oni furajo tiste oprijete lajkra hlačke, jaz pa čez lajkro navlečem še široke begice. Te mi ves čas lezejo z riti. In ko se bašem nazaj na kolo, se v medkoraku vedno zataknejo za f…g sedež. Cestarji imajo majčko s tremi žepki, v katere spravijo Mastercard, rezervno zračnico, CO2 bombico, anorak, gelček in banano. Jaz pa s seboj tovorim ogromen ruzak z debelo rezervo, za pol delavnice orodja, popolno prvo pomočjo, zimskimi in poletnimi cunjami ter polnim mehom smrdljive pijače.
Le kako lahko cestarji preživijo z enim bidončkom? Seveda, oni med vaško rundo zavijejo na kavico. Jaz pa lahko le čez planke gledam v bife. Nobena kelnarca me, svinjskega kot sem, ne pusti niti blizu flaši pira. Ko cestarji pridejo domov, dajo drese v pralni stroj, dodajo malo dišave in naslednji dan so spet lepi kot pušeljc. Jaz lahko po turi moje cunje zavrtim edino v mešalcu za beton!
Moral bi ostati cestar!
Na cestah se paradira v bleščečih novih dresih. Zame je takih škoda. Prvič, ko zavijem v hosto, majice in hlače pograbi trnje in jih začne veselo trgati. Cestarji menjajo čevlje po vsaki sezoni, saj niso več moderni. Jaz menjam čevlje po dveh ali treh spodobnih bike & hike turah, saj jih požrejo ostre skale. Fitfakerji veselo razkazujejo pobrite nogice in na njih ostro mejo med soncem in lajkro. Mene pa brez kocin vsak debelo gleda. Še bolj čudno zijajo v punce, ko se te po hostarski borbi s krvavečimimi meči prikažejo ven iz gmajne. Nesrečnice potem svoje lepe noge še poleti skrivajo v dolge hlače! Prav tako jim ne gre v račun, ko srečajo take gorske kolesarje, ki kolesa nosijo na ramenih. Njim pa dam prav. Kolo je za to, da se vozi in ne nosi.
Moral bi ostati cestar!
Oni znajo tako lepo skriti motorčke v okvirje koles, da jih še termokamere ne najdejo. Mene pa bodo zasmehovali takoj, ko bom na okvir prvič pripel tisto ogromno baterijo. “Lej ga električnega lenuha,” bodo kričali! A je res tak greh, če se voziš na elektriko? A ni večji greh to, da se vozim po hosti? Takoj, ko zavijem z asfalta, sem v prekršku. In priznam, pošten kot sem, me zaradi tega vsako noč tlači mora. Najbrž se bom cvrl v peklu. Cestarji pa so angelčki, njim je vse dovoljeno. Še ko se v koloni po dva in dva vozijo po cesti, jim šoferji veselo trobijo in navijajo za njih. Ne vem, zakaj bi jim sicer tako vneto mahali. Meni je zadnjič mahal kmet z vilami, ampak navdušenja ni kazal.
Morda pa je le prav, da nisem ostal cestar
Cestar vidi le svoj števec in rit pred seboj. Bohvari, da z nežnimi gumami zapelje dol z asfalta. Jaz pa sem svoboden in grem z mojim kolesom kamor hočem. Lahko ga tudi nosim, če se mi tako zahoče. In nisem čisto prepričan, da šoferji cestarje vedno le pozdravljajo … Sicer pa tudi meni cestarji le redko odzdravijo, ko se srečamo na cesti. Najbrž mi zamerijo, ker sem jih pred mnogimi leti izdal. O, kje so že tisti lepi časi …