Na pomolu štirih otokov

Mitas 4 Islands 2018 je za za nami. Tekmovalni dresi so oprani, kolesa očiščena in namazana. S stezic, po katerih smo vozili, so že umaknili označbe, a se bomo na njih še vračali. Preveč so lepe, da bi na njih le tekmovali.

Read more


Mitas 4 Islands 2018: 4. etapa - Lošinj

Rimljani so krivi, da ima dirka Mitas 4 Islands štiri etape. Ko so prekopali ožino pri Osorju, so iz enega otoka ustvarili dva. Zadnja etapa na Lošinju je po številkah res najkrajša, a pot do končnega cilja v Zlatni uvali nikakor ne bo lahka. Tudi v zadnjih 40 kilometrih in malo manj kot 1000 višincih bo treba pokazati vso moč in tehnično znanje.

Read more


Mitas 4 Islands 2018: 3. etapa - Cres

Petek, 13.! Kako primeren datum za najdaljšo etapo na Mitas 4 Islands. Prva je res imela nekaj več višincev, a takrat so bile noge še spočite in kolesa manj zdelana.

Tudi tretji dan se bo začel kar zgodaj. Natrpan urnik je pač ena od značilnosti te dirke.Read more


Mitas 4 Islands 2018: 2. etapa - Rab

Druga etapa gorskokolesarske dirke Mitas 4 Islands se bo začela s precejšnjo spremembo. Tekmovalci bomo v četrtek zjutraj z vso opremo zapustili Krk in se preselili na Rab. Valamarjev hotel Sahara ob Rajski plaži v Loparju bo postal naša druga baza.Read more


Mitas 4 Islands 2018: 1. etapa - Krk

Etapna gorskokolesarska dirka Mitas 4 Islands se letos odvija teden dni prej kot običajno. "Krivec" za to je dirka svetovnega pokala v spustu na Lošinju. To pa ni edina sprememba, ki nas od 11. do 14. aprila čaka na poti čez Krk, Rab, Cres in Lošinj.

Štirje dnevi dirkanja z začetkom na otoku Krk.Read more


Pozitivna ENERGIJA na 4 Islands

4 Islands je lepa in zahtevna dirka. Vozi se v parih in težave enega so seveda tudi težave drugega. Jasno, da je na 240 kilometrov dolgi skalnati poti s 5.800 višinci zanje dovolj možnosti. Za njihovo premagovanje je potrebno veliko dobre energije.

Te imata dovolj Grega Dimic in Mitja Tancik iz ekipe Energijateam.com. Sta prava veterana dirke, saj sta na njej prisotna že od ltea 2016 in bosta letos na štartu že tretjič.

Idealen par

Mitja in Grega sta dirkaški par že deset let. Začela sta kot trener in varovanec v klubu Energija Domžale. Dobro sta se ujela in veliko trenirala skupaj. Potem sta oba stopila korak višje. Grega je postal trener in koordinator mlajših ekip, Mitja pa vodja trenerjev. Kemija, ki ju je družila ju je leta 2015 kot par pripeljala na prvo izvedbo etapne dirke 4 Islands.

Mitja in Grega sta idealen par. Odlično se ujemata in dopolnjujeta. Grega je mlad in močan in hitro reagira, Mitja pa starejši in bolj umirjen in preudaren. Skupen trening je zelo pomemben, saj tako ustvarjata medsebojno zaupanje, da lahko vozita "kolo na kolo". To pomeni, da prvi vodi, drugi pa le sledi kolesu prvega. Napaka prvega lahko pomeni katastrofo drugega. Kot par vzpodbujata drug drugega. Ko rešujeta težave, hkrati postajata boljša človeka. Z leti sta se naučila prave taktike za to dirko. Letos bosta prvič vozila polnovzmeteni kolesi.

Močna ekipa!

Grega in Mitja vsako leto s seboj pripeljeta močno ekipo, ki zanju skrbi pred, med in po dirki. Vodi jo Mitjev oče Marjan. Ne gre niti brez maserja Matica Šmona. Hkrati vsak dan posnamejo tudi kratek video z utrinki etape. Ta gledalcem pokaže resnično dogajanje na dirki. Vse lepote, dogajanje, napor, veselje in razočaranje. Ja, tudi to je včasih prisotno - bolezen, poškodba, okvara kolesa ...

Zadnja etapa lanskoletne dirke.

Video je hkrati tudi vabilo na dirko. Ne gre vedno le za rezultat. Še bolj pomembno je prijateljstvo, pomoč, ki jo damo in dobimo, ter veliko doživetje, ki ga vsakemu udeležencu, da dirka 4 Islands. Grega in Mitja jo priporočata vsem!

Fotografije je tokrat prispeval gospod Marjan Tancik


Slovenska turnokolesarska pot

Slovenska turnokolesarska pot (STKP) je simpatičen kuža, vrisan v meje Slovenije. A ko mu dodamo številke, postane prava mrcina. Od smrčka do repa in naprej čez tace se 50.000 višinskih metrov raztegne v 1.800 kilometrov in 41 etap. Te si sicer lahko prilagodi vsak po svoje, ostale številke pa ostanejo.


Jože Rovan na Veliki Milanji. Foto Karmen Razlag

PZS in SKTP

Planinska zveza Slovenije je v zadnjih letih naredila velik miselni preskok. Pod svojo streho že desetletje združuje tudi turne kolesarje. Poimenovanje je mogoče malce nenavadno, a zajema širši krog kolesarjev kot le gorsko kolesarstvo. Prvi resni pogovori o STKP so se začeli leta 2012. Komisija za turno kolesarstvo pri PZS se je lotila dela in 18. junija 2016 so prvi kolesarji pritisnili žige v dnevnike poti.


Vris kolesarske markacije na Klobuku pri Ljubljani. Foto - osebni arhiv Jožeta Rovana.

Krožna pot in 15 skrbnikov

STKP je krožna pot, ki zajame vse pomembnejše slovenske gorske skupine, ter povezuje ključne točke planinske, narodopisne in tehnične zgodovine. Trasa vodi povožnji namenjenih markiranih planinskih poteh ter gozdnih in javnih cestah. V priporočeni smeri je skoraj povsem vozna. Osnovni trasi bodo postopoma dodajali tudi zahtevnejše različice.

Nekaj spustov ima že sedaj lažje različice. Pot je speljana skozi naseljene kraje, kjer je možna oskrba kolesarjev. Prav tako gre pogosto mimo železniških postaj, izogiba pa se zelo obiskanim pohodniškim potem. Za pot skrbi 15 skrbnikov odsekov, ki so hkrati tudi vezni členi med planinskimi društvi in Komisijo za turno kolesarstvo. Trasa je v celoti usklajena z Zavodom za gozdove in Zavodom republike Slovenije za varstvo narave. STKP so finančno podprle Fundacija za šport, nekatere občine in zavarovalnica Adriatic Slovenica.


Na Veliki Milanji. Foto Andrej Remškar

Nadgrajevanje in promocijska zloženka

STKP se dnevno nadgrajuje. Trenutno je markirane približno tretjina trase. Na stranipzs.si lahko dostopamo do osveženega spletnega vodnika z opisi, zemljevidi, slikovnim gradivom in GPS datotekami vsake etepe. PZS je pripravila logotip, žig in častni znak SKTP. Izdali so promocijsko zloženko v večih jezikih in natisnili dnevnik poti.

Z vzpodbujanjem višje kvalitete oskrbe kolesarjev želijo povečati obisk koč v nizko in sredogorju. Nekaj jih je že pridobilo certifikat PZS "kolesarjem prijazna koča" in certifikat GIZ pohodništvo in kolesarjenje "specializirana kolesarska nastanitev". K projektu so pritegnili tudi druge turistične ponudnike.


V Beli Krajini. Foto Jože Rovan.

Prodaja dnevnikov nad pričakovanji

Zanimanje za STKP je presenetilo PZS. V letu in pol so prodali že več kot 1500 dnevnikov poti. V devetih so že pritisnjeni prav vsi žigi s 111 kontrolnih točk. Zdaj je pravi čas, da začneš o lovu na žige in lepa doživetja razmišljati tudi ti. Teh na 1.800 kilometrov dolgi poti zagotovo ne bo manjkalo.


Hvar je pravi car!

Hvar ima največ sončnih dni med jadranskimi otoki. Kljub kisli vremenski napovedi je svoj ugled obranil tudi v zadnjem tednu lanskega leta. Začelo se je prav kičasto. Na božični ponedeljek se je splitska rivijera kopala v soncu. Trajekt je mirno prevozil ožino med Šolto in Bračem ter pristal v Starem Gradu. Potem se je zapletlo.

Začetna smola, končna sreča

Rezerviran apartma v Jelsi je bil zaklenjen in temen. Bookingpikacom je tokrat zatajil. Problemi so zato, da se rešijo, in kar ne ubija, krepi. Zato sva pozvonila pri sosedu in prijazen gospod nama je nekaj ulic stran našel novo sobico. Prišla je gospa Gabi in počitnice so bile rešene.

Hvar je po velikosti četrti največji hrvaški otok (prvo mesto si skoraj delita Cres in Krk). Od mesta Hvar na enem, do Sućuraja na drugem koncu se čez ves otok vleče visok gorski hrbet. Otok razdeli na dva dela. En gleda proti celini, drugi pa čez otoke Ščedro, Korčulo in Vis na odprto morje. Za avtomobile so naredili dve bližnjici - dva tunela, ki povezujeta obe strani otoka. Za kolesarje hvalabogu ne, saj sta za njih prepovedana.

Labirint ograd

Vsaka prava tura, ki gre od ene do druge obale, ima zato dva spodobna klanca. V brege so vrezane kamnite poti, ki te vodijo skozi labirint skalnih ograd in teras. Te čuvajo zemljo in hranijo oljčna drevesa, zasajena na njih. Hkrati pa kolesarja peljejo v višja nadstropja. Tam se soncu nastavljajo velika polja sivke. Seveda je bila decembra sivka res siva in le poletna domišljija jo je pobarvala v vijolo.

 

Nikola ...

Ko tako vrtiš pedala po Hvaru, moraš poiskati stopnice do dveh starih vasic. Humac je na vrhu grebena, Malo Grablje pa v soteski blizu morja. Sprehod med hišami je kot učna ura dalmatinske kamnite arhitekture. Obe vasici sta prazni, a ne zapuščeni ali zanemarjeni. Obnavljajo hišo za hišo in življenje se počasi vrača.

Nikola je bil stari ribič v Jelsi. Nikola je bil lovec na Napoleoniki. A Sveti Nikola je le eden. Ko si na grebenu, si mu že prav blizu. Z njegovimi 628 metri je najvišji vrh otoka Hvara. S senčne strani nanj pripelje kar nekaj poti. A za spust je prava le ena. Tista planinska, ki se mimo špilje strmo spusti v Sveto Nedjeljo. V srednjem veku je ogromna špilja domačinom nudila zavetje pred Turki, danes pa je z ostanki cerkvice, vodnjakom in množico kamnitih možicev še en mističen kraj na otoku.

Tiste male uvale

Obala Hvara je neverjetno razčlenjena in majhne uvale so nanizane ena za drugo. Le do nekaterih se pride s kopnega, druge so dostopne samo z morja. Še manj je takih ki, so med seboj povezane s potjo. A med Gdinjem in Bogomoljem lahko tik ob morju v trinajstih zavitih kilometrih obredeš kar petnajst uval. Bolj ravna je panoramska pot, ki dobrih 100 metrov nad morjem od Svete Nedjelje pelje v Dubovico. Nad teboj se dvigajo ostre apnenčaste stene, pod teboj je morje, spredaj pa se rišejo Pakleni otoki. Če po njej kolesariš tik pred sončnim zahodom, je to nalepši kraj na Zemlji.

Prvi dan novega leta je bil deževen. Vsega lepega je enkrat konec. Ampak Hvara ne. Nekaj sva pozabila v apartmaju in dva spusta sta ostala neraziskana. Morda se končata v grmovju, tako kot nekateri drugi. A dokler ne greš, ne veš. Ja, treba bo nazaj.


Kateri Kamenjak?

Hrvaška ima najmanj tri Kamenjake. Morda je najbolj znan rt Kamenjak na skrajni točki Istre. Po njem vodijo super kolesarske stezice. Drugi Kamenjak je s 408 metri najvišji vrh otoka Raba. S kolesom se nanj povzpneš po strmi asfaltni cesti, a če v dolino nočeš pešačiti, se moraš po njej tudi vrniti. Tretji se dviga nad Reko in na svoj razgledni vrh prav vabi kolesarje. Ko te Hrvat povabi na Kamenjak, si zato malo zbegan.

Planinsko društvo Kamenjak z Reke za svoj rojstni dan v decembru vsako leto prireja planinski vzpon na 838 metrov visoko hišno goro. Ko so v društvu ustanovili še kolesarski odsek, ki ga vodi neumorni Bojan Šenkinc, so se pohodnikom pridružili tudi kolesarji. Pred dvema letoma so na vrh prvič pripeljali torto, lani je zaradi slabega vremena kolesarski del odpadel, minulo nedeljo pa smo na vrhu spet odpirali šampanjec.

Na Vratih Jadrana se je kazalo sonce. Temperatura na Reki je bila za decembrsko jutro lepo pozitivna. A z vrhov Gorskega kotarja je čez Grobničko polje vlekla burja in šele vetrna izravnava je dala končni rezultat: pet slovenskih in šest hrvaških kolesarjev je rahlo drgetalo.

Vsaka dobra tura se mora začeti z vsaj eno težavo. Naša ni bila burja ampak močno deževje preteklih dni. To je na Grobnik narisalo nekaj velikih jezer. Čez prvo je šlo, čez drugo komajda, za tretje pa bi potrebovali čoln. Obrnili smo in prvi del vzpona naredili po asfaltu. Na ovinku, kjer je večina planincev začela svoj vzpon, smo ujeli planinsko pot. Skozi nizek gozd se je v ključih zlagoma vzpenjala proti vrhu. Naenkrat pa je skočila iz zavetrja dreves, nas pripeljala na prepih in se izpostavljeno postavila pokonci. Le 500 m vzpona smo naredili in že smo se skupaj s pohodniki drenjali na vrhu.

A Bojan je skrival nekaj lepih presenečenj. Eno je bila steklenica šampanjca, s katero smo nazdravili na vrhu. Drugo presenečenje je bilo nadaljevanje ture. Burja se je umirila, da smo lahko s kolesi previdno opravili zgornji, izpostavljeni del spusta. Do ceste za Platak je potem letelo kar samo. Potem je bilo treba spet navzgor. Nekaj dodatnih kilometrov asfalta je bila cena za nove užitke. Zavili smo s ceste, prečili zasnežena sončna pobočja pod Velo Peso in začeli dolg, vijugast spust v dolino. Ciljna strmina nas je pripeljala prav na Zagrebški zavoj legendarne dirkalne steze na Grobniku.

Bojan je dobro vedel, kaj nam pripravlja. Kamenjak sploh ni bil cilj, ampak le vaba za turo. Na njej se je nabralo dobrega jurja višincev. Zaradi spremenjene trase je bilo na vzponih res nekaj več asfalta, a sončen dan in lepi spusti so bili velika nagrada za jutranje drgetanje.

Ko na dvanajstem listu koledarja pogledaš seznam kolesarskih prireditev, pomisliš, da je december višek kolesarske sezone. Morda imaš prav!


Na Krasu je krasno

... tudi kadar ni najbolj jasno. In prejšnji vikend zagotovo ni bilo prav vse jasno. Nikomur ni bilo jasno, kakšno bo pravzaprav vreme. Nikomur ni bilo jasno, koliko bomo kolesarili. In ni nam bilo jasno, koliko jih bo prišlo na mtb.si vikend na Krasu.

Jasno, da zasneženo sobotno jutro ni obetalo veliko. Sežana je bila še lepo pokrita z belo odejo, a v parih kilometrih do Pliskovice je snega zmanjkalo. V simpatičnem hostlu smo ravno še ujeli goste prejšnje noči. Njihovo glasbeno slovo je bilo lepa dobrodošlica za nas.

 

Jasno, da je jutranji sneg mnoge odvrnil od poti na Kras. A tudi mi se nismo držali načrta, saj smo pet pred enajsto, ko je bil napovedan odhod na turo, v topli jedilnici še pili kavo. Medtem se je zunaj ogrelo, poti, kolovozi in steze pa so se ravno prav osušili. Sobotna ni bila zahtevna: po ovčkini učni poti smo šli v Kosovelje, naprej v pekočo Koprivo, skozi gmajne čez Ponikve in tik pred Avberjem našli sneg. Tam smo pozvonili še pri Ediju. Njegovi nasveti za turi so bili zlata vredni in moral bi kolesariti z nami. A je po nesrečni pirueti na nogo dobil nov, bleščeče bel škorenj. Edi, saj bo minilo.

https://www.youtube.com/watch?v=2zKphkPC5Eg&t=26s

 

Pri cerkvi v Tomaju je sonce prav lepo grelo, a se je takrat že spuščalo nekam v Italijo in čas je bil, da se vrnemo domov.

Pod noč sta prišla še dva prijatelja in skupaj smo skočili v Dutovlje na večerjo. V zanimivem ambientu retro gostilne je in ni bila kraška (mi že vemo, zakaj). Večer smo zaključili v domači izbi ob Vrabčevem teranu, Ireninih sveže pečenih piškotih in pisanih figuricah "človek, ne jezi se".

Nedeljsko jutro je bilo jasno in hladno. Telefonski klici so obetali številčnejšo družbo. Iz Ljubljane smo dobili zanesljive namige o popoldanskem sneženju, zato se nismo obirali in že pred določeno uro zapeljali z našega kraškega dvorišča. A preden je prišla pošiljka z neba, smo sneg našli na pobočjih Volnika. Uživali smo kot majhni otroci.

https://www.youtube.com/watch?v=4mFhIBhIqLM

Zunaj je že snežilo, ko smo v kuninji greli velik lonec jote. Ravno dovolj je je bilo za ducat pogumnih kolesarjev.  Na Krasu je krasno ...

nikdar ni prezgodaj,

nikdar ni prekasno:

vse je zmerom o pravem času,

na Krasu.

Na Krasu je krasno -

nikdar ni pretiho,

nikdar ni preglasno:

vsi so zmeraj na dobrem glasu,

na Krasu.

avtor pesmi: Miroslav Košuta